Da bi vam olajšali uporabo našega spletnega mesta, uporabljamo piškotke (angl. cookies).
Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.

Strinjam se Želim izvedeti več

Vrtljaji po španskih in portugalskih obalah

kola


Največji luksuz potovanja s kolesom je odsotnost pritiska, da je treba imeti vedno vse splanirano. Kolo, turna rit, zemljevid, dve rezervni zračnici, pa še 80% nepotrebne opreme v potovalnih torbah so lahko sestavine čisto spontanega dopusta.

Dogodivščine so se vrstile od Bilbaa do Lizbone, 11 dni, 1300 kolesarskih in 170 avtobusnih kilometrov. »Šihtne« preganjavice takoj presekajo severnošpanski klanci N634, kjer se tekom dneva gor-dol pošteno “nagruvaš”. Do sončnega zahoda na klifu se vseeno nabere kakšnih 100-120 km. Začetek poti od Bilbaa zahodno je domač, saj se ob boku rišejo hribi, npr. Picos de Europa, nekoč prvi znak mornarjem, da se približujejo Evropi. Ceste so večinoma prijetne za kolesarje, gladke in široke, mnogokrat sekajo Camino Norte, kjer dnevno naletiš na nekaj deset filozofskih prešvicancev z belimi slušalkami. Z nekaj iznajdljivosti se da na obali prav lepo prespati, čeprav prosto kampiranje v Španiji ni dovoljeno. Kamnita mesta med ruralno razvito pokrajino, slani klifi, topel dež in in Rioja naju s Stivijem skoraj ne spustijo čez mejo …

Prek mostu čez mejno reko Minho že druga pesem. V prvem kafiču za kakšno uro obnemim v tonih portugalščine. Izgleda, da se tudi Stivi-the-bajk na novih tleh počuti fajn. Zadet od mešanice eksotike in evropske “obične špure” je letel po atlantski ravnini kot nor. Proti koncu nama je zaradi vmesnega razvajanja z avtobusom preostalo nekaj časa še za obisk impresivne, univerzitetne Coimbre. Prek Porta (mmm, okusa polno mesto) do Lizbone izbora cest ne manjka- Estrada Atlantica ter nekaj nacionalnih cest v notranjosti razpršijo promet in presekajo enoličnost poti. Ne gre ravno za razgledno jadransko magistralo, saj sta cesta in obala ločeni z nasipi in gozdom, ki celino varujejo pred atlantskim vetrom. Po navdihu se lahko približaš obali in oddahneš na plaži, če le ni zabita s toplo, gosto meglo. A ravno ta ambient je tako poseben in drugačen … Tudi Stivi je rad rezal gosto meglo ter opazoval edino, kar je v njej še lahko videl- robide ter lopate obcestnih vetrnih mlinov.

Mozaiki pisanih azulejev in temperament pristaniških mest so začinili dopust ravno prav, da Stivija že spet srbijo gume.

KajaK

Last modified: 28/05/2019