Da bi vam olajšali uporabo našega spletnega mesta, uporabljamo piškotke (angl. cookies).
Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.

Strinjam se Želim izvedeti več

Jordanija z biciklom

kola

Med vetrom, beduini in svobodo.
Težko je strniti vse razsežnosti – od panoramskih razgledov do srčnosti ljudi v tem nomadskem, drugače razvitem okolju. Jordanija te prevzame s svojo veličino, pa naj ji kdor koli pripisuje kakšno nazadnjaškost. Je kot ena bogata, okusna enolončnica, ki ti v praven trenutku požene kri po žilah. Na kolesu pa jo doživiš še bolj ‘al dente’. 
Ker si majhen in ranljiv, postaneš nekakšen transmitor med rutino sukanja pedal in  izpostavljenostjo spreminjajočemu se okolju. Ko se enkrat prepustiš in zaupaš, te nobena nevihta ali prsni veter več ne spravi v slabo voljo. Preprosto si tam in srkaš, sprejemaš.
Tokratna tura po kilometrih ni bila dolga, le dobrih 400 km (v 7 dneh kolesarjenja in 2 dneh hoje), ampak po količini klancev in izkušnjah je presegla vse. Premaguješ višinske razlike med najnižjo kopno točko na Zemlji (-430 m) in planotami na 1700 metrih. Tam se veter ne šali – belanco držiš pod kotom, da sploh greš naravnost, goniš pa tudi ob spustu. Goretex je bil moj absolutno najboljši prijatelj.
Kar se tiče poti, ima Jordanija tri glavne linije. King’s Highway je tehnično morda manj zahtevna, ker ni tako strma, je pa vseeno razgledna in najbolj tranzitna, tako da si zvečer fajn črn od izpuhov starih cistern. Če iščete čisti off-road, obstaja Jordan Bike Trail (GPX se dobi na netu), ampak pozor – tam so klanci brutalno strmi, za to varijanto potrebuješ široke gume in čim lažjo prtljago ali suport.
Za kolesarje je država presenetljivo prijazna, saj imajo glavne ceste skoraj povsod odstavni pas, le na steklovino ob robu je treba paziti. Sicer pa sem kolesarjev srečala: 0. Vodo je treba kupovati sproti, ker je je malo, so pa v skripti Jordan Bike Traila lepo označene oskrbovalne točke.
Glede varnosti in spanja – Jordanija je varna. Brez težav lahko kolo pustiš zunaj, morda le na kakšnih odročnih stranskih cestah, kjer živijo begunci ali cigani, raje ne ustavljaš. Otroci v odročnih območjih prosjačijo za denar in mečejo kamenje v hrbet. Takšno vedenje ni značilno za domačine. Ti so prijazni in zaupljivi. Tako na primer ob zaprtju trgovin in tržnic veliko robe pustijo kar zunaj saj se kraje ne pričakuje. 
Divje šotorjenje je za žensko z nekaj izkušnjami čisti mir. Treba je le vedeti, da ljudje tam res živijo z naravo. Pastirji so povsod in hitro te opazijo, ni tako kot v Evropi, kjer se skriješ 5 metrov od ceste. Ampak ljudje so razumni. Poveš, da potuješ in kampiraš, pa je vse ok.
Ramadan je tokrat dodal svoje. Ko sem se morala skampirati ob mraku, je bila večerja dostikrat tuna, Doritos in paradižnik, saj tople hrane pred sončnim zahodom ni za najti. Ko pa te pod streho vzamejo beduini… No, takrat sta večerji po navadi kar dve. 
Jordanija je pustila občutke svobode ob pogledi na nepozabne panorame. Ta nepredvidljiva izkušnja bližine vojne na koncu izleta pa je lekcija, da nikoli nimaš vpliva na vse in previdnost pač nikoli ni odveč.

Piciklava: Kaja

Last modified: 10/03/2026