29 čudovito pestrih dni : 2 letalska, 2 pohodna, 17 kolesarskih in 8 »rehabilitacijskih«.
Novembra letos naju je premamila ideja o potovanju z oprtanimi kolesi nekje na toplem. Maroko se je zdel ravno prav oddaljen, da zbudi občutek rahle eksotike. Spakirala sva bicikle, in brez začrtanega plana poletela do Marrakecha ter tam nabavila srednje soliden zemljevid. Dobra izbira za uvod je bil dvodnevni treking na najvišji vrh Atlasa, Jebel Toubkal (4167 m). Nato sva se podala prek prelaza Tizi n’ Test proti jugu, v deželo Souss Massa do Agadirja- največjega izvoznika konzerviranih sardel. Nato sva prekolesarila doberšnji del sredice ter juga, po dolgem in po prek, čez gorovja, do morja, na rob puščave, pa hitro spet nazaj na »domače«- v gore. Nabralo se je dobrih 1500 prevoženih kilometrov s cca. 20.000 višinskimi metri. Teren, vasice in oaze so božanski, zrak prijetno topel in suh, klanci ne prestrmi, le konca jim nikakor ni …
Dežela Berberov-Amazighov (prvotni pomen: »svobodni ljudje«) omogoča plastenje potovanj v prostoru in času. Mesta se približajo evropskemu utripu, vasi med njimi pa ponujajo brezplačno časovno potovanje- večina bi rekla, da nekaj desetletij nazaj. A »tam« še najdeš tisti pristni stik med ljudmi ter naravo in nebom …
Zdajšnji prebivalci Arabci, Berberi, Tuaregi in nomadi složno živijo v eni državi. Tudi tujci (Španci, Francozi …) se pospešeno preseljujejo v lovu na nove poslovne priložnosti. Mesta so presenetila z urejenostjo, posortiranimi odpadki, zelenimi parki, le ulični trgovci na vsakem koraku znajo biti rahlo naporni. Podeželje je divje, pristno, pravo zavetje pred vsakodnevnim »fejkom«! Čeprav dajejo ljudje marsi kje občutek, da ne delajo drugega kot pijejo presladkan berberski čaj, težko vidiš lačnega Maročana. V mogočnih kanjonih se mastijo datlji, nedrja gora rojevajo s soncem obogatena živila. Le kaj razmišljajo berberke, ki obrnjene vstran skrivnostno »špegajo« na naju (ali le Mitjo?) v neznansko zavitih ovinkih?
Med Drdrami in Fracki sva »šnofala« Mitja in Kaja.
