Da bi vam olajšali uporabo našega spletnega mesta, uporabljamo piškotke (angl. cookies).
Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.

Strinjam se Želim izvedeti več

Gruzija & Armenija

kola


Cca. 100 (ne)prevoženih kilometrov je 4 člansko ekipo Gozdnega, Kaje, Stevensa in Meride ločilo od okroglega jur’ja, saj nas je na začetku dopusta krepko zašil del izgubljene prtljaga. Prav vse Gozdne “cote”, njegovi kolesarski torbi ter “prasica”, so ostali nekje na letališču ob obali Turčije in ni kazalo, da bodo prav kmalu napoteni v Gruzijo.

6. dan sva se le odpravila na planirani del poti, s kolesom od Tbilisija (Gruzija) do Erevana (Armenija). Razdelila sva žensko prtljago na dva dela in ugotovila, da je ravno za vsakega dovolj. Dokupiti je bilo treba le najnujnejše : spalko, fuspodn, “gate in štumfe” ter “švic majci”.
Sledila je tura : Tbilisi – mejni prelaz Guguti – prelaz Pushkin (1830 nmv) – Vanadzor – prelaz Pamb (2152 mnv) – 35km dolg spust v Erevan. Teren konstanten : jurja gor, jurja dol, ponovi vajo vsaj par krat.

V nižini Erevana z veličastno stražo Ararata se kuha odlična čorba perzijskih in slovanskih temperamentov. Z maršrutkami (mini busi) sva odpikala vse možne samostane in cerkve, nujne za razumevanje zgodb pisane in krvave zgodovine Armencev.
Kolesarjenje sva nadaljevala proti jugu ter nazaj v Tbilisi : Erevan – Yeraskh – prelaz Tukh Manuk (1795 nmv) – Getap – prelaz Sulema (2410 nmv) –  Martuni – jezero Sevan – prelaz Sevan (2114 nmv) – Dilijan – Vanadzor – kanjon reke Debet – Tbilisi. Malce sva skrenila z glavne poti v čudoviti “flora – fauna – relief oh in sploh” dolini Noravank in Yeghegis. S kolesom do koder je makadam in naklon dopuščal, nato peš preko čudovitih pašnikov in samostanov pod vrhovi gora, do pastirjev na hleb, kravji sir, potočne ribe in “čačo” – domačo, 60 – 70% sadno vodko.

Gruzijska prestolnica je polna naboja med vsiljeno bleščečo arhitekturo ter povešenimi lesenimi gangi, … kot noč, ki po 8 dneh pestre vožnje ni bila zasluženo sproščena, saj bi morala zgodaj kreniti še v kavkaški Kazbegi. Po Gozdnih izračunih naj bi se od tam vrnila ravno pred vzletom letala domov. Na srečo so se možgani čez noč toliko shladili, ob zajtrku je padla trezna odločitev : “maršritke na maršrutke”! Tako sva čas izkoristila za dva čudovita dnevna hajkanja po zelenih planinah doline Juta ter do ledenika veličastne gore Kazbek, kamor pa se bo treba vrniti z drugo bojno opremo!

Kaja & Gozdni

Last modified: 28/05/2019