Paše presekati rutino in pretegniti šprikle. Popularna januarska kolesarska destinacija vsekakor ni opevana kar tako. Sipine, divji kanjoni, modre skale in klanci vseh naklonov bogatijo že tako pestro razburkano pokrajino vulkanskega izvora.
Otok se da obkrožiti ter poprečiti na kolesu, vendar je zaradi avtoceste ponekod potrebno malce kršiti pravila.
Na poti iz JZ proti SZ delu otoka se je potrebno priključiti na avtocesto skozi tunel. Domačini so povedali, da je pred tunelsko kamero potrebno pomahati, da lahko cestna služba kolesarju omogoči varen prehod po desnem cestnem pasu (na stropnih lučeh prižge rdeči X).
Prav tako je to delovalo na severu, kjer je na žalost neprehodni del epske panoramske obalne ceste od Playa de Aldea proti Agaete potrebno prevoziti skozi nekaj kilometrski tunel, kjer cestni delavci ponovno poskrbijo za varnost kolesarjev. Vsekakor vredno se je kasneje priključiti na GC200 in se osvežiti v naravnih morskih bazenih nekdanje ribiške vasice Agaete, kar popestri sončni zahod in razgled na španski vrh El Teide na sosednji Tenerifi.
Severna obala je prava za surferje, ko pa zaviješ z nje proti celini, proti vrhu Pico de las Nieves (1949m), iz sredine proti morju zazevajo črno zeleni kanjoni in pestro rastje višje v hribih. Višje ležeča notranjost otoka za biti tak čas dokaj mrzla, sploh v megli in dežju (pod 10 stopinj).
Divje kampiranje je z malo izkušenj in vnaprej planirano oskrbo lahko res zelo lepo in se izplača.
Prav tako pa ni slabo tu in tam ostati v kakih gorskih ali surferskih hostlih ter poslušati popotniške zgodbe.
5 kolesarskih dni, cca 300km, 6000+ vm vseh sort…
Kaja
