10 dni, 20 prelazov. Ciklodivščina čez zelene francoske Pireneje.V originalu znamenita Route des Cols poteka večinsko čez francoske Pireneje od jugovzhoda (Cerbere) do severozahoda (Hendaye). Zaradi letalskih povezav jo je bilo treba malo prilagoditi od Barcelone do Biarritza.
To zanimivo nagibano gorstvo povezuje iberski polotok z ostalo Evropo. Nekje po vrhovih, ki segajo do 3404m (Pico Aneto) in ponujajo odlične pohodne, smučarske, kolesarske… možnosti. Španska stran je v glavnem bolj suha in terensko bolj groba, francoska pa zelena, polna slapov, jezer in kanjonov. Zaradi bližine Atlantika je sneg drugačen kot v Alpah, in ni redko, da je pokrajina podobna Alaski. Sneg se varneje obdrži na strminah, kar je pisano na kožo »lovcem na pršič«.
Barcelona konec avgusta še vre v poletnem kotlu in kar se da hitro sva jo popihala severno ob reki Lombregat mimo Berge in Bage na mejno Puigcerdo (tromeja SPA, FR, AND). Mr. Google je predlagal pot skozi tunel ali okoli čez goro, tik pred tunelom pa je cestni delavec pridrvel mimo in odkimaval obema variantama, nabasal bicikla na pickup in z zadovoljnim nasmeškom nad dobrim delom drvel skozi tunel.
Sprva so bili tako hribi kot kraji kar podobnim našim alpskim. Kmalu pa je asfalt na cestah postal popisan z junaki etap, klanci do 13%, vasice pa fletne kot na posnetkih iz Toura. Poseben občutek se je znajti v posnetkih, ki jih poznaš iz TVja in v krajih, ki dihajo za Tour. Morda so tu šoferji prav zato zelo uvidevni do vsakega kolesarja, tudi nabasanega in počasnega.
V Visokih Pirenejih je bilo skalovja že veliko več, pa orlov in črnih volov, baskovskih rogozvitih ovc, pirenejski planšarski psi so zvesto opravljali svoje delo. A vreme jo je zagodlo ravno toliko, da je zakrilo najlepše razglede. In nama preprečilo srečanje z našim Vidom, ki je bil prav isti dan le nekaj km stran od trase na enduro mtb tekmi. Če bi imeli priliko nazdraviti, bi se itak zapufali pri francoskem piru za 8 eur/0,5l !!!
Vsak prelaz je lepo označen s tablico Route des Cols in vsak kilometer je statistično razčlenjen z višinci, procenti, blabla, tako, da se lahko res sprostiš šele, ko kdaj vmes kakšna tabla manjka. Ampak vsa čast za označenost te čez 800km dolge trase s kar 40 prelazi, če jo pelješ v celoti. Ravno zaradi take infrastrukture je možnosti za vodnike in organizatorje v Pirenejih res veliko. Srečaš skupine po 50 kolesarjev, ki organizirano prečkajo Pireneje z istimi dresi ter maserji v spremljevalnih kombijih.
Potovalnih kolesarjev ni veliko. Super lahko spiš na prostem, prav tako v poceni in zelo urejenih campih (5eur po glavi, če te sploh vidijo, saj tam zvečer več nobenega ni). Hotelske in gostinske storitve pa so šle v višave. Le s ceno, ne s porcijami. Zato je bil v vrečko zaviti pečeni piščanec iz obcestnega grilla, ki se po urico ali dve pacal pod gurtno na pakettregerju, prava neandertalska luksuzna pojedina.
Po prelazu Col de la Pierre St. Martin se pokrajina in kultura zelo spremenita. ‘Basko-landija’ je najbolj hribčkasta pokrajina, kar jih poznam. S svojimi belimi hiškami in temno rdečimi okvirji in vonjem po atlantiku ima prav poseben čar. Navdušil je tudi Biarritz, približek naše habsburžanske Opatije, z doadtkom kilometrov peščenih plaž pod klifi, ki so znane kot surferska meka, kjer se je surfanje na valovih v Evropi baje začelo.
Vsa srečna, da so na letališču ugodno prodajali kartonske škatle za prevoz biciklov, sva si v Biarritzu oddahnila še par dni in v glavi bodo še nekaj časa šumeli valovi svežega Atlantika.
Povezava do cca trase:
https://www.komoot.com/tour/473181308?ref=itd&share_token=ajogRXwXmVVKoKepCwQPTgDJAUVAUZ4qCjlVZd0AcjSBB0uW7K
Kaja in Rajko